Planinsko društvo Haloze je organiziralo prvi pohod v visokogorje. Izbrali smo si za ta letni čas po našem mnenju najprimernejšo izlet. Saj smo v fazi intenzivnega pridobivanja osebne fizične moči po dolgi in zahtevni zimi, prav tako pa se v tem pomladnem času na Planini pod Golico v vsej svoji lepoti in mogočnosti predstavijo obiskovalcem ključavnice – narcise. 

 V spon smo pričeli na Planini pod Golico od koder nas je pot vodila mimo dveh kmečkih turizmov po travniku do gozda, nato po gozdu do spodnje postaje tovorne žičnice. Od tukaj naprej smo izbrali drugo daljšo pot. Na poti se nam je občasno razprl gozd, da smo lahko občudovali lepote Mežakle in zgornje Ljubljanske kotline. Po dveh urah hoda smo prispeli do koče, s katero smo se ves čas izpod znojnega čela spogledovali. Po počitku in okrepčilu nas je vodila strma pot po visokogorskih pašnikih, po polurnem grizenju kolen smo prispeli na vrh Golice, kjer nas je čakal dokaj močan veter. Sprehodili smo se po grebenu in opazovali zasnežene vrhove Karavank in Julijcev, občudoval avstrijsko Koroško in presenečeni ugotovili, da smo opravili dolgo in naporno pot, da lahko spet vidimo na dosegu roke reko Dravo ter občudovali simbol slovenstva. Pri nekgdanji Kadilnikovi koči smo si za spomin odtisnili žig. 

 Po uspešno opravljenem sestopu smo se udeleženci pohoda zahvalili planinskemu vodniku g. Danilu za uspešno opravljeno vodenje v visokogorje, kakor tudi pripravniku za vodnika g.Branku. Med vrnitvijo domov smo si ogledali romarsko cerkev na Brezjah kjer nas je po ogledu kulturnega spomenika udeležence izleta prijazno obdarila ga. Anica s spominki, angelčki, kateri nas bodo spominjali na baziliko sv.Vida. Vožnja z avtobusom, Pohod na Golico in vožnja proti domu so nas izčrpali, zato smo se odločili, da pogledamo v Ravbarjevo klet, bilo je zelo zabavno, kjer smo spoznali novo besedno premetanko »mi planinci vi ravninci«, katere avtor je bil najstarejši udeleženec, Anton. Ostali del poti do doma smo uporabili za načrtovanje novih podvigov, med drugim smo bili na avtobusu tudi trije učenci glasbene šole ter se dogovorili, da ob naslednjem obisku Golice s sabo ponesemo instrumente in do spoštovanja slovenskih gora zaigramo Avsenikovo Golico. 

 

Vtise strnil in prelil na papir mag.Ivan Božičko