Skozi vzpenjajoči svet prebujene narave, mimo vse bolj osamljenih bivališč in na koncu smo se ustavili v gozdu, odkoder smo se odpravili proti cilju. Z našim društvom sem zadnjič hodila lani, ko smo zaključevali sezono. Kako lepo je po nekem času ponovno videti znane obraze in se prepustiti prijateljskemu vzdušju. Moja Valentina se je smukala okrog, prehitevala in se vračala, vsepovsod jo je bilo polno. Dobivala je pohvale pohodnikov za vztrajnost in neuničljivo energijo.

Hitro smo se približali Domu pod Blegošem in videli tudi cilj, kamor se bomo povzpeli. Ko smo ga gledali iz doline, je bil prekrit z gosto meglo, sedaj pa je že kazal jasen obraz. Ampak pihalo pa je nespodobno, tako, da nam je zamikalo korake. Skoraj kot na Kanarskih, le da je bilo tukaj še zelo mrzlo. Po planoti, kjer smo se vzpenjali sta veter in narava dokazovali svojo moč in ljudje so se zavili v anorake, kape in čimbolj hiteli drug mimo drugega. Zato smo hitro opravili nujno slikanje na vrhu in se spustili na drugo stran hriba. Kot, da zamenjaš muziko, nobenega vetra in toplo pomladno vreme nas je spremljalo ob spustu. Iz golega hriba smo se spustili v nizek in skrivenčen gozd. Na tem rastju se vidi kako se mora mučiti za obstoj. Na tem hribu se vedno spoprijemata sever in jug in bičata naravo. Presenetili so me cvetoči telohi, kar pa ni nič čudnega saj je še pred zelo kratkim te livade pokrival sneg. Ženske smo se poslikale med to lepoto in sliki v arhivu sem dala prijazno ime »Rože med roam«. Po poti smo delili dobrote iz nahrbtnika in tekoče zadeve. Meni se je kar razvezal jezik in nič mi ni bilo nerodno stresati vice, ki jih dobivam na internetu. Zanimivo je to, kako ob minimalni alkoholni vzpodbudi bliskovito letijo ideje in se širi dobra volja v družbi. In na korake smo morali paziti, ker je bil spust nevaren zaradi vlage na koreninah in kamenju. Kar prehitro smo prišli do parkirišča in skoraj se mi je zdel ta pohod prekratek, prehitro smo ga zaključili. Zato se nam naprej ni nič več mudilo kljub hladu in utrujenim nogam. 

Mene so kolena pošteno bolela, saj je bil spust hiter in nevaren, trakove dr. Lewinskega pa sem imela varno spravljene v nahrbtniku. Sem pa bila jezna nase, da sem si jih pozabila pred spustom nadeti in se nato na sredi poti nisem več hotela ustavljati in zamujati kolone.

 Marija Milošič‎ v Planinsko Društvo Haloze

 

16. april