Vtisi

Planinsko društvo Haloze je izpeljalo vzpon na najvišji vrh Nemčije- Zugspitze. Gora se nahaja južno od Garmish- Partenkirchna na meji med Avstrijo in Nemčijo. Na nemški strani se nahaja koča Munchener, na avstrijski pa restavracija Panorama Gipfelresturant. Na vrh je možno dostopit z gondolskimi žičnicami, vendar je ponavadi tukaj velika gneča. Po pobočjih se nahajajo tukaj ledeniki  največji Nordliche Schneeferner se razteza na 8,4ha.

Podali smo se na 600 km dolgo pot po Avstriji do Kraja Eherwald do Obermoosa, kjer je bil naš štart. Kar 6 ur je bilo vožnje v eno smer. Izbrali  smo pot iz spodnje postaje žičnice, ki traja 5 ur in je zelo zahtevna in potrebna je  psihična in kondicijska pripravljenost. Prva postojanka je bila pri koči Wiener Neustadler, ki leži na 2213m. Skoz smo lahko opazovali nad nami gondolo, ki je prevažala ljudi čist na vrh Zugspitze. Od koče smo se začeli vzpenjat po ferati, ki je bila dokaj zahtevna. Naši  koraki so postajali vedno težji in upali smo da čimprej dosežemo vrh. Končno stojimo na meji med Avstrijo in Nemčijo še 35 minut je do ploščadi, kjer je naš glavni cilj. Na vrhu stoji pozlačen križ in tukaj je strašna gužva, saj se večina pripelje do vrha z gondolo in se tako povzpne do križa, ki je odmaknjen stran 10 min. Za nazaj smo izbrali vožnjo z gondolo, ker smo bili utrujeni že od same vožnje in poti. Gondola v eno smer stane 28,50e, vožnja pa je trajala 15 min. Kmalu smo bili v dolini. Pripravimo se za pot nazaj in izberemo pot po Nemčiji čez Garmisch- Partenkirchen proti Sloveniji. Seveda utrujeni smo zaključili naš pohod v nemški gostilni, kjer poskusimo njihovo pivo, katero smo si res zaslužli.

Zahvala pa našemu vozniku Maksu Kropcu za  varno prevoženo pot in da je kljub napornemu vzponu še zmogel prepeljati v obe smeri v enem dnevu.

 

 

 

Pohod na Blegoš!

Takoj, ko je bil objavljen ta pohod, organiziran s strani mojega planinskega društva, sem se prijavila. Zato ker Blegoš prebuja spomine iz mladih let na film Cvetje v jeseni in še pred tem na knjigo Ivana Tavčarja. Vedno, ko sem v mladosti prebirala čtivo, sem v mislih oblikovala podobe dogajanja, film mi jih je nato potrdil in zelo sem si vedno zaželela to Poljansko dolino in vrh z lepim imenom videti v živo. Dolgo človek včasih čaka in tudi dočaka. Pridružila se mi je tudi moja vnukinja, ki je gibčna in urna sedemletnica in vedno navdušena nad povabilom. Začetek je bil zgoden, ob šestih zjutraj imeli pa sva to srečo, da je bilo zbirališče za odhod samo streljaj od mojega doma. Vsa pot od Medvod naprej mi je bila nova, kajti v te konce proti Škofji Loki nismo nikoli zahajali. Kar dolgo se je vleklo, preden nas je avtobus uspel dostaviti do starta.

Štirje člani Planinskega društva Haloze smo se podali v juniju  na osvojitev najvišjega vrha Balkana in Bolgarije- Musale. Zjutraj ob 1 uri smo se podali z avtomobilom na 970 km dolgo pot in 11 ur vožnje  v smer Zagreb-Beograd-Niš-Dimitrograd-Sofija- do smučarskega središča Borovec v Bolgariji. Med potjo smo se ustavili v Beogradu, da se malce spočijemo, pomalcamo in okrepčamo z jutranjo kavico. Nadaljujemo pot proti mestu Sofija in nato do  smučarskega središča Borovec, do katerega  nam uspe priti do 12 ure dopoldan. Nastanimo se v hotelu Flora, se razpakiramo in odpravimo pogledat kraj Borovec, od koder bomo drug dan štartali z gondolo proti vrhu Musale. Smučarsko središče Borovec  ima veliko trgovinic, restavracij in kavarn, kjer se lahko okrepčate z njihovo hrano in njihovim pivom Zagorka.

Drugi dan zjutraj ob pol 9 uri se z  gondolo se odpeljemo na 20 minutno vožnjo proti zgornji postaji žičnice Jastrebac na višino 2396m, od koder smo nato  peš nadaljevali smer proti vrhu. Res smo imeli srečo z vremenom, saj nas je celotno pot proti vrhu spremljalo lepo vreme s prekrasnimi pogledi na jezerca, kar pet smo jih lahko videli, nekaj jih je bilo zaledenelih. V 2,40 smo uspeli priti na malce zameglen vrh. Bili smo presenečeni in navdušeni na pogled na  kočo na vrhu in celoten vrh, kjer je poseben stolpič in križ, ki ponazarjata vrh. Ime vrha Musala pomeni v bolgarskem prevodu Blizu Boga.

Med potjo smo srečali veliko planincev pretežno mladih in družin, ki so bili obuti kar v navadne športne copate in oblečeni v  preprosta oblačila brez kake posebne opreme. Navdušeni smo bili ko smo na vrhu 2925m videli planinsko kočo- skoraj neverjetno  da je na taki višini možno zgraditi kar tri koče, dve malce nižje, ena čist na vrhu. Po krajšem postanku in slikanju smo se začeli spuščat v dolino. Pri vrnitvi nismo več imeli takšnega pogleda, ker se je začela megla spuščati. V nedeljo zjutraj smo po zajtrku zapustili Bolgarijo in polni vtisov in lepih doživetij podali na kar dolgo pot proti domu.

 Bolgarija po standardu spada med revnejše države, ima 7,2 milj. prebivalcev, njihova denarna valuta je Lev, govorijo bolgarsko in uprabljajo pisavo cirilico. Največ prebivalcev 80% je Bolgarov, 10% turkov in 4% romov, nekaj je tudi makedoncov. Leži ob Črnem morju in meji z državami Srbijo, Grčijo, Makedonijo, Romunijo in Turčijo. Je parlamentarna republika, predsednik je Rosev Plevneliev, ministerski predsednik je Bojko Borisov. Prebivalci so večinoma pravoslavni.

Gora Musala nam je podarila resničen dotik narave. Čudovit pogled na Rilsko pogorje,dosežen vrh Musale, možnost da vse to občutimo, nam je prinesla izjemno doživetje in izkušnjo. Hvaležni smo da nam je bilo podarjeno vse to in da nam  je uspelo brez težav priti do zadanega cilja  Bolgarije, doseči vrh Musalo in srečna vrnitev domov brez težav – res hvala Bogu!

Planinsko društvo Haloze je organiziralo prvi pohod v visokogorje. Izbrali smo si za ta letni čas po našem mnenju najprimernejšo izlet. Saj smo v fazi intenzivnega pridobivanja osebne fizične moči po dolgi in zahtevni zimi, prav tako pa se v tem pomladnem času na Planini pod Golico v vsej svoji lepoti in mogočnosti predstavijo obiskovalcem ključavnice – narcise. 

 V spon smo pričeli na Planini pod Golico od koder nas je pot vodila mimo dveh kmečkih turizmov po travniku do gozda, nato po gozdu do spodnje postaje tovorne žičnice. Od tukaj naprej smo izbrali drugo daljšo pot. Na poti se nam je občasno razprl gozd, da smo lahko občudovali lepote Mežakle in zgornje Ljubljanske kotline. Po dveh urah hoda smo prispeli do koče, s katero smo se ves čas izpod znojnega čela spogledovali. Po počitku in okrepčilu nas je vodila strma pot po visokogorskih pašnikih, po polurnem grizenju kolen smo prispeli na vrh Golice, kjer nas je čakal dokaj močan veter. Sprehodili smo se po grebenu in opazovali zasnežene vrhove Karavank in Julijcev, občudoval avstrijsko Koroško in presenečeni ugotovili, da smo opravili dolgo in naporno pot, da lahko spet vidimo na dosegu roke reko Dravo ter občudovali simbol slovenstva. Pri nekgdanji Kadilnikovi koči smo si za spomin odtisnili žig. 

 Po uspešno opravljenem sestopu smo se udeleženci pohoda zahvalili planinskemu vodniku g. Danilu za uspešno opravljeno vodenje v visokogorje, kakor tudi pripravniku za vodnika g.Branku. Med vrnitvijo domov smo si ogledali romarsko cerkev na Brezjah kjer nas je po ogledu kulturnega spomenika udeležence izleta prijazno obdarila ga. Anica s spominki, angelčki, kateri nas bodo spominjali na baziliko sv.Vida. Vožnja z avtobusom, Pohod na Golico in vožnja proti domu so nas izčrpali, zato smo se odločili, da pogledamo v Ravbarjevo klet, bilo je zelo zabavno, kjer smo spoznali novo besedno premetanko »mi planinci vi ravninci«, katere avtor je bil najstarejši udeleženec, Anton. Ostali del poti do doma smo uporabili za načrtovanje novih podvigov, med drugim smo bili na avtobusu tudi trije učenci glasbene šole ter se dogovorili, da ob naslednjem obisku Golice s sabo ponesemo instrumente in do spoštovanja slovenskih gora zaigramo Avsenikovo Golico. 

 

Vtise strnil in prelil na papir mag.Ivan Božičko